Evidentiranje žrtev je področje s objavljenimi standardi in ni ista dejavnost kot ocenjevanje števila umrlih.
Evidenca, ne številka. Enota je ena oseba: kdo je bila, kje in kdaj je umrla ter kaj je znanega o tem, kako je umrla. Številke, za katero ni zapisov, ki bi jo podpirali, ne more nihče drug preveriti, popraviti ali uporabiti.
Vsak zapis vsebuje svoje vire. Od kod je informacija prišla, kdaj je bila pridobljena in kako prepričan je tisti, ki zapisuje. Dva vira, ki oba izvirata iz istega prvotnega vira, sta en vir.
Dvojniki so glavna napaka. Ista smrt pride do evidentatorja kot ime, vzdevek, opis in bolnišnična številka. Združevanje zapisov je dokumentirana odločitev, ne zgolj urejanje.
Povejte, kaj številka pomeni. Število dokumentiranih smrti je spodnja meja, ne ocena skupnega števila, in prikazovanje tega, kot da gre za skupno število, je napačna uporaba lastnega dela. Kadar je naveden razpon, povejte, kaj ga povzroča.
Ne objavljajte ničesar, kar ogroža žive. Imena preživelih in prič, natančne lokacije ljudi, ki so še vedno v nevarnosti, ter podrobnosti, ki razkrivajo, kdo je govoril z vami. Zapis, ki ga je varno hraniti, ni nujno varen za objavo.
Ne dovolite, da število postane trditev, ki je ne more podpreti. Koliko ljudi je umrlo, je eno vprašanje; kdo je odgovoren, je drugo vprašanje, o katerem na podlagi dokazov odloči sodišče, evidenca žrtev pa ni ugotovitev krivde.
Vir. Every Casualty Counts, Standards for Casualty Recording, https://everycasualty.org/standards/ ; International Committee of the Red Cross, customary international humanitarian law database, https://ihl-databases.icrc.org/en/customary-ihl
Česa to ni. Metoda za pripisovanje odgovornosti in ne nadomestilo za delo pristojnega organa.