Poizvedba, ki se začne z »poišči vse o X«, se konča z mapo, ki je nihče ne more uporabiti. Poizvedba se začne z dovolj ozkim vprašanjem, da bi ga odgovor razrešil — in, kar je ključnega pomena, dovolj ozkim, da bi bil odgovor lahko tudi ne.
»Ali je registrirani lastnik tega plovila isto podjetje, ki ima pogodbo za pristanišče?« je vprašanje. Ima dva možna odgovora in oba sta koristna.
»Kaj ta oseba skriva?« ni vprašanje. Predpostavlja svoj lastni odgovor in vse, kar je najdeno pozneje, bo razumljeno kot njegova potrditev. To ni značajska hiba; tako deluje pozornost vseh, zato mora to delo namesto nje opraviti struktura.
Nato po vrsti:
- Zapišite vprašanje, preden kar koli pogledate.
- Zapišite, kaj bi nanj odgovorilo v obeh primerih.
- Sproti zabeležite vsak vir, skupaj z datumom in tem, kar je navajal.
- Ko je vprašanje odgovorjeno, nehajte — tudi kadar je odgovor ne.
Četrto ljudje najpogosteje preskočijo. Poizvedba brez pogoja za ustavitev traja, dokler se nekdo ne utrudi, njen rezultat pa je kup gradiva namesto ugotovitve.