Prizorišča so le redko uničena. Ljudje, ki vsak zase naredijo nekaj razumnega, jih po malem razvrednotijo.
Načini, kako do tega pride, kot jih opisujejo priročniki:
- Preveč ljudi. Vsaka prisotna oseba vnese svoja vlakna, odtise in DNK ter odstrani del tistega, kar je bilo tam. Prisotnost ima svojo ceno; zanjo mora obstajati razlog.
- Premikanje pred dokumentiranjem. Predmet, premaknjen, preden je fotografiran na svojem mestu, je izgubil edino stvar, ki je ni mogoče obnoviti — kje je bil.
- Prenos med prizorišči. Iste rokavice, isti škornji, isto vozilo, ki prenaša material z ene lokacije na drugo. Smernice so glede tega jasne: med prizorišči zamenjajte zaščitno opremo, osumljenca in žrtev pa obravnavajte kot prizorišči, ki ju ista oseba v istih oblačilih nikoli ne sme obravnavati.
- Embalaža, ki povzroča škodo. V m materialu, zaprtem v plastiki, se v nekaj urah razvije plesen; biološke sledi se zaradi tega uničijo. Za vse, kar je vlažno ali organskega izvora, uporabite papir in pred zapiranjem posušite, kjer smernice to dovoljujejo.
- Niezabeleženo dobro dejanje. Nekdo odpre okno, zapre pipo, pokrije truplo. Vse to je lahko pravilno; nič od tega ni neškodljivo, razen če je zapisano.
Vir. UNODC, Crime scene and physical evidence awareness for non-forensic personnel, poglavja o kontaminaciji in pakiranju; NIJ NCJ 178280, razdelki o dokumentiranju prizorišča.