Raziskovanje odprtih virov pomeni iskanje, branje in povezovanje informacij, ki so že objavljene in zakonito dostopne vsakomur, ki jih išče. Register podjetij, seznam sankcij, lastni seznam zadev sodišča, obvestilo o pošiljki, fotografija, ki jo je nekdo javno objavil.
To je vse. Tri stvari, ki jih to ni:
To ni dostop. Če je za dostop do informacij potrebno geslo, ki vam ni bilo dano, CAPTCHA, ki ste jo zaobšli, ali omejitev hitrosti zahtevkov, ki ste se ji izognili, to ni odprti vir. To je nepooblaščen dostop in v večini jurisdikcij je to kaznivo dejanje ne glede na to, kaj ste našli.
To ni nakup od posrednika. Podatkovni niz, ki ga naprodaj ponuja nekdo, ki noče povedati, od kod izvira, ni vir. Razkriti in s samodejnim zajemom pridobljeni osebni podatki krožijo po komercialnih kanalih in so pogosto predstavljeni kot "OSINT". Združenje jih ne uporablja in tudi vi jih ne bi smeli: zastrupijo vse nadaljnje delo, ker sodišču ne morete pokazati, od kod izvira neko dejstvo.
To ni sklep. Najti evidenco pomeni najti evidenco. Oseba, ki se pojavi na seznamu iskanih oseb, je oseba na seznamu — nič v tej evidenci ne dokazuje, da je storila to, kar navaja seznam, in nič v ujemanju imena ne dokazuje, da gre za isto osebo.
Meja je pomembna v praksi, ne le z etičnega vidika. Dela, ki to mejo prestopi, ni mogoče pokazati nikomur. Ni ga mogoče vključiti v poročilo, predati tožilcu ali navesti novinarju, ker je prvo vprašanje vedno "od kod to izvira" in nanj ni odgovora, ki bi zdržal preverjanje.