Nič. To je najpogostejši način, na katerega delo z odprtimi viri zavaja ljudi, in sicer v smeri gotovosti.
Iskanje, ki ne vrne nobenega rezultata, vam pove, da viri, ki ste jih preverili, niso vrnili zadetka. Ne pove pa vam, da zapis ne obstaja. Razmislite, kaj mora veljati, da odsotnost sploh kaj pomeni:
- preverjen je bil vsak vir, v katerem bi lahko bil zapis;
- vsak od njih je takrat deloval;
- ime je bilo zapisano tako, kot ga zapisuje ta vir;
- vir sploh objavlja vrsto zapisa, ki jo iščete.
Če odpove katera koli od teh predpostavk, se prikaže prazna stran, ki je videti popolnoma enaka čisti evidenci. Večina registrov je nacionalnih, večina je nepopolnih, že sama transliteracija — Sergei, Sergey, Serhii, Serhiy — pa bo osebo skrila pred tremi od štirih virov.
Zato to zapišite tako, kot je res. »V spodaj navedenih virih na ta datum ni bil najden noben zadetek« je ugotovitev. »Ta oseba nima nobenega zapisa« je trditev, ki je ne morete utemeljiti, razlika med njima pa je nekaj, na kar se lahko kdo zanese.