Povejte jim toliko, kolikor je primerno. Otroci, ki jim ne povemo ničesar, si izmislijo nekaj še hujšega in opazijo, da so odrasli prestrašeni. Otroka ne pomiri odsotnost težave, temveč to, da ve, da imajo odrasli načrt in da so tudi oni njegov del.
Kaj povedati. Da se včasih zgodi izredni dogodek; da imamo načrt; da načrt pomeni: tukaj se srečamo, ta oseba pride po vas, tukaj je številka. Na kratko povejte dejstva, v njim razumljivem jeziku, nato pa nadaljujte z običajnim življenjem.
Dovolite jim vprašanja in odgovorite iskreno. »Ne vem« je povsem dober odgovor. »Ne vem in tukaj je oseba, ki bi jo vprašali« je še boljši.
Kartica v torbi z njihovim imenom, imenom starša in kontaktno številko, da lahko odrasla oseba, ki jih najde, ukrepa.
V sami torbi: ena njim znana stvar. Igrača, knjiga, odeja. To ni sentimentalnost — znan predmet dokazljivo pomiri prestrašenega otroka, miren otrok pa je varnejši.
Šoli povejte, kdo jih sme prevzeti. To uredite, preden to potrebujete; šola otroka ne bo izročila osebi, ki ni pravilno navedena na seznamu.