Vsak objavljeni protokol o dokumentiranju teh kaznivih dejanj se začne z istim načelom in to ni formalnost.
Osebo, ki vam poda izjavo, lahko zaradi tega ubijejo. Imena, obrazi, lokacije, registrske tablice vozil, že samo dejstvo, da je nekdo sploh govoril z vami. Zapis, ki omogoča prepoznati pričo na okupiranem ali spornem ozemlju, je zapis, ki ga lahko proti njej uporabi kdorkoli, ki ga najde.
Preden osebo posnamete, jo vprašajte. Pojasnite, kdo ste, za kaj se gradivo lahko uporabi, kdo ga bo morda sčasoma videl in da ne morete obljubiti, da ga nikoli ne bo videl nihče. Privolitev, dana brez tega, ni privolitev.
Travmatizirane osebe ne zaslišujte ponovno zaradi boljše različice izjave. Ponavljajoče se pripovedovanje iste travme škoduje osebi in dokazom: nedoslednosti, vnesene s ponovnim pripovedovanjem, se pozneje uporabljajo za njeno diskreditacijo.
Ne obljubljajte tega, česar ne morete izpolniti. Ne kazenskega pregona, ne odškodnine, ne zaščite in ne tega, da bo kdo kdaj odgovarjal za svoja dejanja.
Ne zbirajte tega, česar ne morete zaščititi. Gradivo na nešifriranem telefonu na kontrolni točki je gradivo v rokah nekoga drugega. Če ga ne morete zavarovati, razmislite, ali naj ga sploh hranite.
Viri. UN Office of the High Commissioner for Human Rights, Berkeley Protocol on Digital Open Source Investigations, https://www.ohchr.org/ ; OHCHR, Minnesota Protocol on the Investigation of Potentially Unlawful Death, https://www.ohchr.org/sites/default/files/Documents/Publications/MinnesotaProtocol.pdf ; Eurojust and the Genocide Network guidelines.