Ko si zunaj neposredne nevarnosti, je najbolj koristna stvar, ki jo lahko narediš v naslednji minuti, da to poveš nekomu.
Eno sporočilo eni osebi zunaj prizadetega območja. Ta oseba postane kontaktna točka, na katero se obrnejo vsi drugi. Tako šest sorodnikov ne bo zaporedoma klicalo tebe, medtem ko se poskušaš premakniti, in šest sorodnikov ne bo klicalo služb za nujno pomoč, da bi prijavili tvoje izginotje, čeprav nisi izginil.
Piši, ne kliči. V resničnem incidentu se mobilno omrežje v nekaj minutah preobremeni. Besedilno sporočilo obsega nekaj deset bajtov in bo postavljeno v čakalno vrsto ter dostavljeno, ko glasovni klic preprosto ne bo uspel. Glasovni klici prav tako zasedajo zmogljivost, ki jo potrebujejo službe za nujno pomoč.
Povej štiri stvari in ničesar drugega.
- Na varnem sem.
- Kje sem, približno.
- Kam grem, če sploh kam.
- Kdaj se bom naslednjič oglasil.
Četrto stvar ljudje pozabijo najpogosteje, vendar prav ta prepreči paniko na drugi strani. »Ponovno bom poslal sporočilo ob šestih« spremeni tišino iz dokaza o nesreči v pričakovani premor.
To stori, preden baterija postane težava. Zdaj te skoraj nič ne stane in čez dve uri je morda nemogoče.