Najprej prijavite pristojnim organom, in sicer čim prej. Za prijavo pogrešane osebe v nujnem primeru ni čakalne dobe, uradne poti pa so povezane z bolnišnicami, zavetišči in registracijskimi seznami.
Zapišite, kar veste, dokler se še spomnite. Polno ime, datum rojstva, kaj je oseba nosila, kje in kdaj je bila nazadnje opažena, morebitna zdravstvena stanja ali zdravila ter novejša fotografija. Pod stresom se te podrobnosti v nekaj urah zabrišejo.
Preverite uradne sezname, ne le družbenih omrežij. Bolnišnice, sprejemni centri in zavetišča evidentirajo prihode, nacionalni organi in priznane humanitarne organizacije pa izvajajo iskanje družinskih članov.
Bodite previdni pri javnih pozivih. Včasih so prava poteza, vendar imajo resnične posledice: javna objava razkrije, da je nekdo sam ali ranljiv, privabi ljudi, ki to izkoriščajo, in je ni mogoče umakniti, ko se razširi. Premislite, kaj razkriva, in dajte prednost uradnim potem, kjer obstajajo.
Vse informacije imejte na enem mestu. Zapisujte si, koga ste kontaktirali, kdaj in kaj je povedal. Pri iskanju, ki traja več kot en dan, je ta evidenca tista, ki prepreči, da bi se isto območje preiskovalo petkrat.